Ko vsi spijo

in ko bi tudi jaz, zaspanka, ponavadi spala, ta mesec, za spremembo in nič meni podobno, delam čestitke. Pikam in šivam in barvam in lepim in slikam in kar nekako pozabim na spanec. Zjutraj, o zjutraj pa skoraj v sanjah premikam budilko na kasnejši čas in ko ne gre več, se komaj zvlečem iz postelje in do prve kave nisem prav živa. Potem pa spet gre. Tako, slike so naložene v album, da mi čestitke ne zbežijo pred fotografiranjem. Jutri, ah ne, še danes jih pokažem. Malo kasneje. Zdaj grem v mižule. Spet bo kratka.