Pesem o zvezdah

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu ...

Vsak tiho zori,
pocasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.

Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.

A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže ...

Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.

(Tone Pavček)

Pravijo, da vsakega od nas na drugi strani počaka nekdo, ki ga ima rad.
Danes je odšel na drugo stran moj ate. Upam, da sta ga pričakala brat in sestra, ki sta odšla pred njim in da jim je lepo.